Prepustim se toku in pišem, čutim in doživljam . . .

Prepustim se toku in pišem, čutim in doživljam . . .

 

Z Živo sva vstali ob 6. uri. Razlog, da sem lahko tako z lahkoto vstala se skriva v tem, da sem šla včeraj zgodaj spat. No, vsaj prej kot po navadi. Moje telo in glavo sta prevzeli motivacija in želja po ustvarjanju. Včeraj sem namreč imela na urniku dve fotografiranji in ob takih priložnostih, se želji po delu in rezultatu novih fotografij, res težko uprem.

Tokrat sem rekla ne. Enostavno sem bila preveč utrujena in poslušala sem svoje telo. Sporočil, ki mi jih telo pošilja namreč ne preslišim več. Vem kaj sledi, če jih potisnem ob stran in posledice niso nič kaj prijetne.

Po zgodnji budilki, sem dan začela s sprehodom naše Sharke. Sedim v svoji najljubši kavarni in čakam na slasten zajtrk ter najboljšo kavo polno pozitive. En, dva … in … krožnik je prazen, veselo na delo.

Pišem. Vsi zapisi, ki so nastali do sedaj so vsebovali zaporedje dogodkov. Torej jaz, točka na kateri sem se odločila da potrebujem spremembo in moja prva ura.

Izredno težko bi mi bilo nadaljevati na tak način. Na vsaki uri sem odpirala popolnoma druge stvari. Nove dogodke, nove situacije. Situacije z Zalo, ki jih nisem več zmogla, odnos z Nejcem, v katerem sem največkrat funkcionirala iz ego stanja otročka. Po vsaki uri so se mi odpirala nova vprašanja, nova spoznanja. Začela sem sprejemati druge takšne kot so. Sprejela sem, da ljudi okoli sebe ne morem spreminjati. Lahko pa spremembo naredim jaz. Ob tem sem ugotovila, da se ne znam izražati, ne znam povedati kako se počutim, kaj čutim, kaj želim. Ne zmorem in ne znam. Kako naj svojega otroka potem sprejemam takega kot je? Nagajivega, iskrenega, polnega energije? S čudovitim besednim zakladom.

Prepovedi. Prepovedi iz otroštva, ki ti onemogočajo biti to kar si. Prepovedi, ki so zakoreninjene v tebi in ki jih “podariš” naprej svojemu otroku. In jih zakoreniniš še vanj. Nič čudnega, da sem težko sprejemala njena čustva, njene občutke. Saj še svojih ne znam sprejet? Še sama, jaz, odrasla Sandra se nisem znašla s svojimi občutki kako bom potem otroka “naučila” kaj je okej in kaj ne. Narobe svet.
Želim, da je moj otrok tak kot je prišel na svet. Da res čuti tisto in samo tisto kar pride ven iz njega. Ne tisto, kar sem ji jaz priučila, da mora čutiti. Naj joka, če čuti stisko. Ob tem ko pišem tole, mi stopajo v oči solze.

Zdrave otroke hočem, zdrave. Ki znajo povedati kdo in kaj so, ki s ponosom izražajo svoja čustva. Ki si v življenju ne postavljajo ovir. Ki jim je dovoljeno biti to kar so. In da čutijo z vsem srcem. In srečna sem, ker mi to uspeva. Ker sem spremembe naredila, in ker spremembe vidim danes na najinem odnosu z Zalo, ker spremembe vidim na moji punčki.

Kakšne besede uporablja, kako se izraža. V njenem svetu, je vse okej. Vse je mogoče.
Danes zjutraj, je oblekla daljšo bombažno majčko. Spredaj je narisana mucka. Sem ji rekla pridi, se bova še počesali in naredili frizuro. Da boš lepa kot princeska. Je rekla ne. Nočem bit princeska!
Sem rekla okej, poteeeeem pa a boš mucka?
Rahlo nagne glavo, pogleda gor v steno in reče: “Jaaaa!!!”

A si želiš, da ti narišem še nosek in brkice, da boš res kot prava muca? Brez pomisleka močno in odločno reče:”Jaaaa!”

Veselje, sreča in iskrice v očeh. Lahko si le predstavljate kako srečna je šla v vrtec. Ja, saj vem, da niso maškare. So what? Moj otrok je šel danes pač porisan v vrtec, ker je najpomembnejše prav to, da je srečna. Da mi pove kako me ima rada, da opazi ko se namažem s šminko in me ob tem vpraša zakaj sem danes tako lepa. Da mi brez težav vsak dan poda kompliment, ki ga danes marsikatera odrasla oseba (žal) ni sposobna dati. Izraža se. Ker ji je to dovoljeno. Ponosna sem nase in na Zalo, na obe. Izjemna je. In jaz ji dovolim, da je to kar je.

Moram povedati, da moj namen ni bil pisati točno tega, kar je zgoraj nastalo in kar ste ravnokar prebrali. Besede, misli, to kar leti iz mene, prepustim se toku in pišem, in čutim in doživljam. Ne ustavljam. Materjala za zapise mi ne zmanjka. Dovolj ga bo za knjigo. Mojo knjigo!

~ povsem iskreno, tako iskreno, da še sama sebe presenetim kako to zmorem

Sandra

 

 

 

foto: NLP

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja