5 kanglic, ona pa vodo zajema s klobukom.

            Sem rekla, da si zaslužim odklop.

 

Pred odhodom na morje sem borbala. Ogromno sem imela dela ves čas pa imela v mislih sredin dogodek Okrogli trebuščki v Minicityu in se nanj pripravljala.

Nisem čutila živčnosti, nisem čutila treme. Iskreno, nevem točno kaj sem čutila, ne znam opisat tega občutka.

Morda strah pred tem, kako se bom znašla. Znašla v situaciji, nova jaz. Vase nisem podvomila niti za trenutek.

Že v nedeljo mi je telo začelo pošiljat neke signale. Suho in pekoče grlo, in do srede se je vse le še stopnjevalo. V torek sem bila popolnoma hripava in držala sem pesti, da se v sredo zjutraj nebi zbudila popolnoma brez glasu. Uspelo mi je. Izpeljala sem super, no vem pa, da vedno lahko še boljše. In tudi bom!

Nagrajenke, ki so dogodek lahko obiskale, so namreč moj prispevek h dogodku označile kot najbolj zanimiv. To pa je odlično vodilo za naprej. Ponosna nase!

Zmeraj več potrditev dobivam, da ljudje zares začutijo celostno mene. Ne samo tist del, kjer ga nekje predstaviš in poveš.

Skratka, po zadnjih dveh tednih sem si resnično zaslužila dopust. Čas za počitek in odklop.

Mi gre kar na smeh, ko sem prebrala da sem napisala čas za počitek in odklop. Haha. Vsaj za trenutek lahko pomislim na to. Vem pa, da nebom počivala.

Začelo se je odlično. Spali smo kot kralji. Do 6.50. Se skoraj več ne spomnim dneva, ko smo spali tako “dolgo”.

Zajtrko oziroma obroki izgledajo precej nenavadno.

Hrane ogromno, izbira prevelika. Najina otroka pa nimata časa jest oziroma obe sta tako evforični, da pojeta 1/3 hrAne manj kot ponavadi. Hm…. sva si rekla verjetno bo že jutri drugače, pa ni bilo.

In kljub temu, da smo “dolgo” spali, smo bili že 8.20 pred hotelom z vso možno prtljago, na poti na bazen.

S karticami smo hoteli prevzeti sveže brisače nakar ugotovimo da se prostor za prevzem odpre šele ob 10h. 😂

Nimamo kaj. V hotelski sobi smo sicer imeli dve veliko brisaci od doma ampak se nama ni dalo it se enkrat nazaj v sobo. Za njiju imava tako ali tako svoji brisači, tisti s kapuco.

Pridemo na bazen. Seboj nosimo 5 kanglic, ampak ne. Živa stoji v vodi in zajema vodo s svojim slamnatim klobukom. Joooj, vsa živčna jo opazujem, in sem že na koncu, tik preden planem h njej in ji rečem, da to se pa ne dela. Nakar se skuliram in si rečem, ok. Najhujše pri tej stvari je to, da bo klobuk moker in ga bom posušila. Kul. Se zadržim. In mine.

Med tem ko jo opazujem, vidim da na kopalni plenici na riti piše “back”.

Jaz pa že dva dni ugotavljam kaj je spredaj kaj zadaj. Pismo če pa vsakokrat norimo. Samo da pridemo do bazena Živa že globoko diha od navdušenja potem sledi hitro mazanje s sončno kremo in kopalne plenice in nimam niti časa gledati če kje kaj piše. Zdaj vem. 😂 Vi pa tudi 😂.

Danes nama je uspelo ležati na ležalniku celih 10 minut.
Nejc je dobro rekel. Tole ni dopust. A bejž 😂.

V nizki vodi Zali ni zanimivo. Ona bi bila ves čas v globji vodi, Živa razumljivo povsod rine za njo.

Danes je videla bratca in sestrico na drugi strani bazena. Vsak izmed njiju je imel napihljivega hipota. Pravi Zala Nejcu. Veš jaz si bom šla malo sposoditi to njuno napihljivo igračo. Nejc ni uspel niti komentirati. Je že letela. In čeprav so bili nemci, se je z njimi vse zmenila. Nazaj je prišla s hipotom. In kaj dobim od tega jaz?

Dobim potrditev, da moj otrok raste v samostojnega otroka, ki bo znal v življenju poskrbeti zase. Samozavestno stopa v dialog z ljudmi, samozavestno stopa v situacije.  Bravo Zala. Ona ovire ne vidi nikjer.

Zares sem ponosna na njo. Aja ne samo na njo. Tudi nase. To je najin “produkt”, najino delo.

Ker verjamem vanjo in vase.

In še fotkice za “posladkat”.

 

Uživajte

Foto: Moja galerija,

Lokacija: Valamar club Tamaris, Poreč

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja