A res moram?

POSLUŠAM SEBE, POSLUŠAM SRCE

 

Potrebovala sem čas, da se vse v meni umiri. Serija zapisov, iskrenih zapisov me je izpraznila, izrčpala. Kar lezlo je ven iz mene, preprosto moralo je ven, na papir. Počutim se, kot da sem iz sebe raztovorila vsaj 200 kilogramov nepotrebnih, odvečnih stvari, ki so se v meni kopičile 27 let. Nastal je nov prostor. Svoboda v meni, v mojem telesu. Svoboda v tem, kaj je tisto, kar bom izbrala, da bo nadomestilo ta prazen prostor. Poslušam sebe, poslušam srce.

14 dni je že minilo, odkar sem zapisala zadnji zapis o avtonomiji. Težki so, zapisi. Izredno berljivi, ampak težki. In jaz sem potrebovala čas. Prostor. Možnost, da zadiham. In vzela sem si to. Jaz sem jaz, in jaz, samo jaz odločam kaj bom, in kaj ne bom.

Vsakodnevna borba znotraj mene. Nič nisem napisala, ničesar nisem ustvarila, za vse vas, moje bralce. Obenem imam glavo polno idej, zamisli za naslednji teden, mesec, leto…

še to bom,

hočem napisati zapis o tem,

svoj studio želim imeti,

fotografirala bi to,

pa potem še moji punci, …

aaaaaaaaaaaa, preveč vsega!

 

Ob vsej zagnanosti se uspem notranje pomiriti in izbrati odločitev. Zaupam in verjamem vase. Vase in v svoje telo, njegova sporočila. V glavo se mi prikradejo misli da bom izgubila bralce, sledilce, na začetku svoje poti sem, tako fotografske kot blogerske, moram pisati vsebine, moram, moram, moram… Joj, kaj vse moram.

In potem pride Sandra, tista, v ego stanju odraslega. Odločna, prepričana v to kar počne in kaj hoče. Samozavestna, svobodna, srečna. Takoj ustavi serijo misli “kaj vse moram”… Dovolj, si rečem!

Če si dober, si dober. Odlični zapisi, so odlični zapisi. Kdor me bere, me bo bral še naprej. Kdor me bo želel, me bo poiskal in bral. In vem da me bo. Na silo oziroma če nečesa ne čutim ne počnem več. Misli še odtavajo… dejanja redko!

Sandra, v ego stanju otroka zapre usta in odneha. Ni je več slišati, od nikoder. Zopet pride trenutek, ko mi želi nekaj prišepniti. Slišim jo, šepeta, ravno toliko, da zmede moje misli. Preslišim jo. Počasi, počasi odneha.

V nedeljo sem komaj čakala jutri. Danes. Ponedeljek. Odločila sem se, da si vzamem čas za mojo najljubšo terapijo, čas za pisanje, čas ko se povežeta moj um in moje telo. Čas za njuno sodelovanje in odličen končni izdelek. In resnično, nebi mogel nastati boljši zapis kot je. Tudi vaš odziv je fenomenalen. To je točno to, o čemer sem danes tudi pisala.

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja