Zakaj “žmiga” z očki? Resno me je začelo skrbeti. . .

Kdo se odloča.

Ti, tvoji otroci ali celo tvoji starši.

Danes me je prešinila misel o izbiri. O tem, da si sami izberemo, oziroma se sami odločimo za nekaj.

Možnost izbire. Svobodne izbire.

Sama se odločim kaj bom izbrala, za katero stvar se bom odločila.

In iz tega razmišljanja nekako izhajam pri vzgoji svojih otrok.

Vedno dopuščam izbiro.

Zala, si boš sama izbrala oblačila za v vrtec, ali ti jih izberem jaz.

Zala, greš danes z mano v studio ali ne?

Zala greš z očitom v trgovino.

Ko se vsedemo v neko kavarno ji dopustim, da sama pove, kaj si želi piti.

Nekajkrat se je zgodilo, da sem ji avtomatsko naročila jabolčni sok, nakar sem se zamislila.

Zakaj naročam namesto nje? Oziroma naročava. Oba z Nejcem sva to počela.

Potem sem mu rekla, da se mi ne zdi ok, da to počneva.
Sedaj nama je prišlo v navado, da ji poveva, predno se nekam vsedemo, da si lahko naroči nekaj za pit. Če imamo namen kaj prigrizniti, ji vnaprej poveva tudi to. Torej, naj sama izbere, s čim se bo okrepčala.

In lahko se zdi totalno butasta stvar.

Preprosta, nič vredna. Ampak ne. Ni. Že tukaj se kažejo zametki naše vzgoje. Pustimo jim izbiro, pustimo odločitev. V življenju ne bom vedno ob njej, da bi lahko vedno namesto nje sprejemala odločitve.

Naj se začne z majhnimi odločitvami, naj bo izbira mala, ampak naj krepijo svoj jaz, dajmo jim možnost.

No še en primer, mi je ravnokar padel na pamet.
Večerja in večno vprašanje, kaj bosta jedli?

Nehala sem spraševati, ker smo se vedno “zaštrikali”.

Ona bi palačinke, enkrat makarone,…

Ko se mi za večerjo ni dalo pripravljati makaronov, sem ji rekla, ne to ne. Kaj sem s tem naredila. Prvo sem jo vprašala kaj bo. Z vprašanjem sem ji dala popolno svobodo, na koncu pa sem jo zatrla.

Od takrat zadevo izpeljem drugače.

Bosta jedli za večerjo toast z maslom ali polento.
Torej dve stvari.

Ali, ali.

V zadnjem času je z Zaline strani odgovor vedno enak. Mami, jajčka z učkom bi 🙂 🙂 🙂 .

Svoje notranje stanje, svoje počutje sem v zadnjem času izredno preizkušala. Ves čas, še takrat, ko sem bila doma, z Nejcom in puncama, še takrat sem bila z mislimi drugje.

Pri Moji galeriji, pri idejah in novih zamislih.

Začelo se je dogajati. Dogajati to, da sem opazila mojo Zaliko, ki je izredno intenzivno “žmigala” s svojimi učki. Morda se je kdo že srečal s tem. Mi oziroma jaz sem se s tem srečala prvič.

Bili smo na njenem nastopu v vrctu. Za nas starše so priredili otroški bazar. PRičel naj bi se ob 17 uri.

Z Nejcem sva punci pobrala ob 16h in imela v planu, da se ne vračamo domov, mislila sva da se zapeljemo do trgovskega centra, ki je v bližini vrtca po nove lučke za našo smrekico.

Ko sta pritekli iz sobe h nama v objem je Zala začela.

Za nastop se moramo urediti. Zdaj bomo šli domov, da si jaz oblečem krilo in da mi mamo naredi frizuro.

“Zala, sedaj ne gremo nič domov, gremo po lučke in potem na bazar.”

Njen čustven odziv nama ni dal miru.

Na vsak način se je želela odpeljati domov po krilo.

Z Nejcem sva se spogledovala. Oba kar malo živčna.

Na koncu, smo se odpeljali domov. Stekli sva do dvigala, doma sva se počesali in naredili čudovito figo v najinem stilu. Nadela si je krilo. Zaključili sva v 5 minutah.

Na obrazu te male, bistre in odločne samozavestne deklice pa ponosen nasmeh in neizmirno zadovoljstvo. Sedaj je bila pripravljena na nastop.

Wau.

Pa je to res mogoče.

Prav ponosna sem bila nase.

To, kar sem videla na koncu, in ta njena vztrajnost in odločnost.

Pa to je ravno to, kar hočem s svojo vzgojo, s svojim načinom, kako do nje pristopam, to je to, kar želim dosečt.

Težko je. Pred nikomer ne skrivam tega, da mi je velikokrat izredno težko. Težko mi je, biti 100% zbrana in ji vedno “ponuditi” tisti, pravi način. A vredno je!

Ko na koncu dobim to mojo pomirjeno Zalo. Ki sodeluje z mano. In ko sva obe, tako jaz, kot ona lahko točno to kar sva.

To je tisto h čemur strmim.

Ravno na tem nastopu, sem izredno očitno opazila njeno žmiganje z očki.

Slaba vest.

Rečem si: “To je to, ker nisem z mislimi z njo, tudi takrat ko sem doma. To je zato, ker mislim na druge stvari. Sandra, kdaj se boš izklopila?”

Ja… Tist večer sem se totalno zasekirala. Brskala po internetu, brala o tej zadevi.

Sedaj nikoli ne delam panike na hitro. Vedno, ko zaznam neko težavo pri Zali, ali pa Živi, vedno, ampak res vedno, se zazrem vase.

Nič ni narobe z mojima puncama. V meni je problem. V meni ali pa v obeh starših. V meni in Nejcu.

Točno sem vedela, čutila, a na začetku si malce zatiskala oči. Vedela sem, da sem jaz tista, zaradi katere se Zali dogaja.

Želela sem si, narediti ta preklop, želela sem si biti z njo, sodelovati z njo in ji dati vso mojo psiholško podporo.

Kot vedno povdarjam. In stojim za tem.
Biti za otroka tu, ne pomeni, da se vsak dan z njim igraš. Da mu pripravljaš dejavnosti vnarej, da mu vedno ponujaš neko delo.

Zame, ni to to.
Otrok, si mora znati sam poiskati delo. Ko jim je dolgčas, takrat razmišljajo. Takrat so domiselni in takrat ustvarjajo in premikajo meje. Naj bo domiselna.

Sem pa tam, ko potrebuje iskreno pohvalo, ko potrebuje potrditev. Sem tam, da ji povem kako ponosna sem na njo, da je tako suverena in samozavestno odpela na nastopu. Da ji povem kako čudovita punca je. Da ji pomagam v vsem tem njenem raziskovanju tega sveta, da ji omogočam, da izbira sama, da ji omogočam izkušnje. Izkušnje tega sveta.

Vas zanima kako se je razpletlo?

 

I s k r e n o .

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja