big me

Big me

 

Upajte si postati srečni in uspešni! Ja, res si dajte. Tole je moja zgodba, ki so jo lahko slišali  tisti, ki so se udeležili dogodka o katerem sem govorila.

Veliko vprašanj sem prejela na temo dogodka, na to o čem sem govorila, kakšen je bil moj “prispevek”.

Kaj vse zmorem, kaj vse sem. In že celo življenje sem vse to nosila v sebi.

Izjemno. Kakšen uspeh. Pri svojih 27 letih sem začela na novo živeti. Upam si. Uspevam. Vsakodnevno si rečem, joj ko bi dan vsaj imel več ur in ura več minut, da bi lahko naredila več stvari, da bi lahko izpeljala vse svoje plane, idealizirala več svojih idej.

Srečna sem ko ustvarjam in samozavestno korakam po tej uspešni poti. Sanjam, in poleg tega da sanjam, svoje sanje tudi uresničujem. Zadovoljna sem sama s seboj. Popolnoma vse kar pride iz mene, sprejmem odprtih rok. Rada se imam. Sledim si in nič na tem svetu me ne bo ustavilo. Le moje telo me lahko. Tudi moje sodelovanje z otroci, moja vzgoja, je dobila novo, širšo dimenzijo, novo zgodbo. Kos sem ji. Vzgoji namreč. Danes vem, kaj je bistvo vzgoje, in danes vem kaj si želim za svoje otroke.

Postavljam jasne meje. Dovolim, dovolim puncam, da sta to kar sta, poskušam vzgajat brez prepovedi. »Gradim« samostojni, samozavestni punci ki bosta z veseljem, brez strahu korakali v življenje.

Preteklih 26 let mojega življenja je bilo drugačnih. Totalno “sfejkanih” jaz pravim.

Živela sem s pravili mojih staršev.

Vsako jutro sem se zbujala z istimi “bednimi” občutki. Vsak dan je bil popolnoma enak naslednjemu. Vsak večer sem se z istimi občutki ulegla v posteljo in vsak dan sem se zbujala iste volje. Mogoče boljše če rečem brez volje.

Vse se je vrtelo okoli Nejca in otrok. Na koncu mi je še edina stvar, ki sem jo počela, torej vzgoja “polzela” iz rok. Otroci, Nejc in njegova športna kariera, njegove tekme. To je predstavljalo vrhunec mojega življenja, mojega dogajanja.

O sebi kaj dosti nisem imela za povedati, razen tega, da sem mama in Nejčeva žena. In to se mi je zdelo popolnoma normalno.

Ves čas sem živela v senci. Njegovi senci. Prazna, povsem prazna sem bila. Brez idej, brez ciljev, brez ambicij. In še brez službe, brez nekega vira dohodka. Živela sem na njegov račun. Ja, saj sva se oba odločila postati starša in obenem je to potegnilo za seboj to da sem ostajala doma, nisem iskala službe, enostavno “ni me bilo”.

Bila sem polna negativizma, polna nevoščljivosti. Zdelo se mi je, da je cel svet tako črn in negativen. Ja, težko vidiš drugače, če si sam popolnoma negativen. Vse kar se ti slabega dogaja v življenju, za vse so vedno krivi drugi. Celo za svoje občutke, ki se sprožajo znotraj tvojega telesa kriviš druge.

Uffff, izgubila sem se. Jaz, in moja čustva, moji občutki, jaz, Sandra.

Potrebovala sem jo. Spremembo namreč.

Želela sem spoznati, kdo sploh sem in zakaj se mi vse to dogaja.

V otroštvu sem velikokrat slišala “ne jokaj”, koliko si pa stara, da jokaš?

Ravno zato sem danes še toliko bolj občutljiva, ko slišim v bližini nekoga ki svojemu otroku vztrajno ponavlja naj ne joka. Oziroma nehaj že jokat, nič hudega ni!

Pri sebi si mislim:

Pa kdo za vraga si ti, da boš nekomu govoril, da ni hudo. Kako ti veš kaj on čuti, kako on doživlja? In kdo si da sodiš? A nekaj je hudo ali ni? Njemu je hudo! In pusti, dovoli mu, da to čuti. In to, to dela večina staršev. Prepoveduje čutiti. Prepoveduje biti otroku res tisto kar je. Ne sprejema njegovih čustev, njegovega čustvovanje. Torej ne sprejema njega.

Ko v otroštvu prejmeš zgodbo, da tvoja čustva niso dobrodošla, se zapreš nehaš čutiti. Ne znaš ne jokati kot tudi se ne smejati.

Glavni dve prepovedi, s katerimi sem živela praktično celo svoje življenje sta “ne čustvuj” in “ne bodi ti ti”.

Konec zgodbe je potem tak, da nisem več kaj dosti čutila, in o svojih občutkih enostavno nisem zmogla govoriti. Težko sem izrekla rada te imam. Moji Zali ali pa na primer partnerju Nejcu.

Razmišljaš in ugotoviš, da še celo svojemu partnerju ne zmoreš izraziti svoje potrebe, kot je na primer, želim si, da me objameš.

To, je zame predstavljal povsem nepoznan svet. V naše življenje pa potem enkrat, ko se odločimo vstopi otroček za katerega smo polno odgovorni.

Nepopisan list, ki mu kot starš odpiraš nov svet. In kako naj jaz svojo punčico samozavestno podam na pot čustev, če sama ne znam izražati sebe. Tega kar jaz sem, kar jaz čutim. Avtomatsko svojim otrokom predajaš svojo zgodbo, “svoj lajf”, to, česar so te doma naučili.

Kdo jo bo tega naučil, če ne jaz, njena ena in edina mama? Kdo jo bo objel, ji iskreno povedal kako zelo jo ima rad, če ne jaz?

Težko je, če ničesar ne čutiš. Ne znaš. To pozabiš. Čeprav sem se rodila popolnoma pure, in sem takrat to znala. Potem pa sčasoma z vzorci staršev to pozabiš. Osvojiš njihovo “zgodbo”. Njihova “pravila”. To pa ne pomeni, da jaz svojega lastnega otroka nimam rada. Ravno obratno. Le čustvovati nisem smela. In nisem znala. Nisem bila sposobna. Težko daješ naprej nekaj, česar nikoli nisi dobil.

Danes, zmorem. Močno jo objamem. Pristno, ker tako želim, ker tako čutim. Kot nikoli prej. In ji povem kako zelo jo imam rada, kako zelo sem ponosna na njo, kako zelo izjemna je in kako čudovita je. Zabolelo je dodatno spoznanje, da sem bila kot otrok premalo zares “otrok”. Sandrica je prehitro zrasla in odrasla. Ni ji dovoljeno biti razigrano in navihano bitje. Sanjarila nisem.

Bilo je neke noči. Še danes se jo tako dobro spominjam, kot bi bilo včeraj. S puncama sem bila sama doma. Nejc je bil več dni odsoten. Živa je bila stara dober mesec. Ponoči sem vstajala in dojila. Zala se je konstantno zbujala in jokala. Utrujena, živčna, bila sem kot tempirana bombica, ni manjkalo dosti da bi eksplodirala. Zala me je s svojim jokom in jamranjem pripeljala tako daleč da sem mislila, da jo bom “vrgla čez okno”. Grozna misel. Ampak tako je bilo. Imela je vnetje ušes. Enostavno nisem prenesla njene stiske, njene resnične bolečine. In nočem si niti predstavljati, kaj je v tisti situaciji dobila od svoje mame, mene.

To je bila pika na i, ko sem se zavedla da tako nočem več naprej. Otroku ne pustim čutiti. Kdo sem, kaj je z mano narobe.

Takrat sem sprejela odločitev. Psihoterapija, delo na sebi. Zaradi Tjaše, sem točno vedela, kam se obrniti po pomoč. Mojca je definitivno bila najboljša možna rešitev, za katero sem še danes izredno hvaležna.

S psihoterapijo sem si želela osvoboditi svoje zgodbe iz otroštva. Želela sem se osvoboditi vzorcev mojih staršev. Odločila sem se spoznati, kdo pravzaprav sem jaz, Sandra, pod vsem tem oklepom, ki sem ga nabrala do 26ga leta.

Danes. Danes nisem le mama. Sem oseba, ki se ne ustavi. Oseba, za katero “ne gre”, “ne da se”, “ne zmorem”, ne obstaja!

Res. Ne obstaja! Vseee, kar si zamislim, kar pride iz mene, h tistemu strmim, in to kar si zamislim, to naredim. Je ni varjante, da nebi uspelo.

Kako ponosna sem nase danes. Kaj sem dosegla. Kaj sem zmogla! Ves čas te svoje poti sem verjela vase, in dokazala sem si.

Danes sem srečna. Srečna sem ko ustvarjam, in nekaj izjemnega mi je to, kako sem našla način, kako najbolj izražam sebe, in to je skozi fotografijo. In zato tudi fotografije, niso povsem običajne, so res neki posebnega, ker so fotografije, narejene skozi moje oči. Torej ne morejo biti drugačne, kot res z neko vsebino. Polne nekih čustev. In ljudje to začutijo in se obračajo name. Ker poznajo mene, mojo zgodbo. Sem popoloma efvorična, pride dan, ko ne čutim lakote niti za trenutek. Potem se probam malo “h seb spravt”, pa si rečem dej umiri se pismo, kaj vseeeeee noro dobrega, me še čaka. Kaj vse bom še dosegla. No, česa nebom.

Za konec pa v razmislek,

Kakšna, pa so vaša “pravila”? Oziroma bolje če vprašam, »pravila vaših staršev«. .

 

~  iskreno

 

 

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja