Koliko ljubezni premorejo njene roke.

 

Vesela sem, da si me prosila za to, da bom tudi sama imela spomin na doživljanje fotografiranja.

 

Odprem oči. Ura je 7:30. Vstanem in se nahitro uredim, preden se zbudi moja 7 dni stara Kaja. Ko pogledam iz kopalnice, ne spi več v spalnici. Skupaj z atijem se crklja na kavču v dnevni sobi. “Lačna je,” pravi David. Podojim jo, nato pripravim stvari, ki jih potrebujemo za na pot. Vrnem se k moji punčki, da jo umijem, previjem in uredim. Še enkrat jo podojim, da bomo lažje prestali 40-minutno vožnjo do Domžal. Ko prispemo, Kaja trdno spi, jaz pa dobim rahel strah pred fotografiranjem, ki nas čaka. Bo šlo brez težav, bo vmes jokala, kako se bo odzvala na nekaj neznanega? Vzpnemo se po stopnicah in vstopimo v Sandrin svet. Na vratih se poslavlja par s svojo hčerko, leto dni starejšo od najine Kaje. Vsi so nasmejani, zato moj strah mine. “Dobro bo steklo Mateja, boš videla,” si rečem sama pri sebi. Sandra naju prijazno povabi naprej in nama namigne naj sedeva na kavč. Ko vzame predse lupinico, dobim cmok v grlu. Še nihče drug, razen mene in Davida, ni držal najinega otroka v rokah, z izjemo porodnišničnega osebja. Niti babici in dedka. Minuto kasneje Sandra čisto sproščeno sedi na postelji, počasi slači Kajina oblačilca in me vmes sprašuje o moji porodni zgodbi. Moj cmok v grlu med pripovedovanjem izginja, saj vidim koliko ljubezni premorejo njene roke. Počasi, previdno ter z veliko mero perfekcionizma okrog Kaje zavija bel šal. Vmes položim svojo dlan na Davidovo nogo, kar me ohranja racionalno in prepreči, da bi mi po licu spolzele solze. Ko je Sandra po nekaj minutah zadovoljna z videzom v bel šal zavite Kaje, jo previdno položi na kup blazin in prične pripravljati za fotografiranje. Ko gledam mojo malo štručko, ne morem verjeti, da je bila en teden nazaj še v mojem trebuščku. V glavi si vrtim film o tem, kaj vse sva s Kajo doživeli v preteklih devetih mesecih, medtem ko Sandra z občutkom podlaga blazine pod Kajo, da bo v popolni pozi za fotografiranje. David mi šepne: “Vzame si ogromno časa za postavitev,” in zadovoljno pokima. V njegovem nasmehu vidim, da se v tistem trenutku še bolj zaljublja v najino hči in hkrati vem, da sem v njegovem življenju sedaj že trdno na drugem mestu. Sandra vmes nadaljuje s fotografiranjem, tu pa tam še podloži kakšno blazino, medtem ko nama pripoveduje o svojih dveh porodnih zgodbah. Ko med spanjem Kaja zastoka, Sandra hitro umiri svoj glas in preide v šepet. Med fotografiranjem vidim, da David postaja rahlo nestrpen, a sama vem, da se Sandra ne bo zadovoljila s povprečnimi fotografijami, temveč želi v objektiv ujeti vse malenkosti: Kajine zalite roke, male prstke, njene telesne gube, prikupno šobico, ki jo naredi z usti. Srce mi zaigra, ko mi Sandra reče, da je okrog ust čisto podobna meni. Pred nadaljevanjem fotografiranja se s Kajo podojiva. Na vrsti sva midve, na nekaterih fotografijah se nama pridruži še David. Že vmes Sandra reče: “Joj, kakšne bolano dobre fotke” v svoji prikupni ljubljanščini. Na hitro mi na fotoaparatu pokaže do sedaj narejene fotografije in takrat si rečem: “Mateja, zaradi takih fotografij, posnetih s tolikšno mero ljubezni, čutnosti in iskrenosti, si izbrala njo, da naredi prve fotografije tvoje hčere in prve prave družinske fotografije”. V tisti sekundi mi ni žal niti enega centa, ki sem ga vložila, saj vem da bo izdelek neprecenljiv spomin na Kajine prve dni življenja. Nato so na vrsti fotografije Kaje in njenega atija. V sebi spustim solze sreče, ko v njegovih dotikih vidim, kako rad ima svojo hči. Vem, da bo Sandra to odlično ujela v svojih fotografijah. Kot bi mignil, se naš čas za fotografiranje izteče. Počasi se uredimo, s Sandro dorečeva še zadnje podrobnosti glede dostave paketka s fotografijami, ko bodo naš izdelek končan. Ko se poslovimo, se še zadnjič ozrem po prostoru. Vem, da Sandra ob vsaki objavi napiše: “Iskreno. Čutno. Ljubeče,” vendar pa takrat zares začutim njene besede. Te niso zgolj zapisi, ampak so doživetje za vsakega, ki se prepusti njenemu delu. Počaščena sem, da nas je sprejela v svoj svet in hkrati upam, da smo ji mi kot družinica, vsaj nekaj dali v zameno.

 

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja