Kot droga. Ko začutiš, nikoli več ne želiš čutiti drugače.

 

Sprememba.

 

 Tvoja pot do uspeha, kaj vse se ti je dogajalo čez proces, telo glava misli spoznanja, vsebina te spremembe, core, kaj se je vmes dogajalo.

 

Prišel je trenutek. Prišel je tisti dan. Začutila sem, da je čas. Pravi čas, da grem na pot sprememb. Kakšnih sprememb? Niti sanjalo se mi ni, kakšnih sprememb vse. Spremembe od a do ž.

Spremembe v glavi, telesne spremembe, spremembe čutenj, spremembe dnevnega počutja, spremembe v zaznavanju svojega telesa. Sprememba občutkov med vsemi dejanji, ki jih sama opravljam. Spremembe v prijateljstvu, spremembe v partnerstvu, spremembe v odnosu s starši. Pogled nase. Samozavest.

Kaj želim z vzgojo doseči, kako vzgajam in kako bi si želela vzgajati. Kaj želim v prvi vrsti zase in kaj za svojega otroka. Kakšno sporočilo predajam svojim otrokom. Kaj je bistvo tega življenja.

Moja punčka. Moja Zala. Ona je začetek.

Moj začetek. Začetek tega novega življenja, ki sicer traja skoraj tri leta pa vedar, ga tako polno živim, da se zdi da ga takšnega živim že celo življenje.

Ona, deklica ki vse zmore, ki vedno znova dokaže, kako je močna, odločna. Ona je tista, ki je moje telo spravila v situacije, ko sem znotraj sebe, v srcu začutila, da je čas, da se za svoj boljši jutri in svojo boljšo prihodnost spravim na to pot.

Obenem pa tudi za to, da bom bolj kos vzgoji in njenemu odraščanju. Tako kot je močna njena volja do življenja, tako kot je samozavestna ona, tako močno sem si želela te spremembe oziroma te poti. In tako odločno sem se spustila v to, in danes sem tu kjer sem. Ko pogledam nazaj, se mi moja pot nikakor ne zdi težka.

Celoten proces me je spremljala tako močna želja po napredku, po spremembi, da zares nisem čutila teže procesa.

Že ves čas svojega življenja čutim, da kar sem zares čutila, želela sem dosegla, in to me je skozi celoten proces vleklo naprej. Vedela sem, da bom dosegla. In sem. Vedno sem čutila da sem nekaj posebnega in to so čutili mnogi okoli mene, le tisti, moji najbližji, ki bi morali misliti tako, moj oče, moja mama niso čutili tega.

Danes to zame ni pomembno. To čutim jaz. In to je eno in edino kar zame šteje.

Nikoli se mi ni zdelo da borbam. Vse sem imela v sebi, le nekaj plasti sem morala odvreči. In z vztrajnostjo mi je to uspelo. Moja zmagovalnost, s katero čutim, da sem bila rojena, pa mi je dala ogromno motivacije, predstavljala je ogromen motor, ki je vse skupaj še hitreje gnalo naprej.

 

Napredek, mali koraki naprej, male spremembe, fenomenalno počutje in samozavest pa so dejavniki ko se me vedno še dodatno gnali naprej.

 

Zadovoljstvo, najprej same s seboj in posledično zadovoljstvo z življenjem je kot droga. Ko začutiš to, nikoli ne želiš več čutiti drugače. In vedno znova posegaš po tem, dokler te ne zasvoji. Le da so v mojem primeru tu le pozitivni učinki.

 

 

 

Torej moja pot ni bila trnova bila pa je pot vztrajanja. Pot majhnih in velikih korakov do željenega cilja.

 

Iz zaprtega popka je zrasel en velik, čudovit cvet. Čudovit, pokončen cvet. Cvet, ki samostojno raste. Cvet, na katerega zunanji dejavniki nimajo kaj dosti vpliva, le toliko, kot jim dovoli. Cvet, s katerim ljudje okoli čudovito ravnajo, ker tudi sam s seboj ravna tako.

Pridejo obdobja, ko je ta cvet bolj ali manj odprt, a venomer cveti. Nihanja. Nihanja, ki vedno bodo, a je življenje kljub temu lahko čudovito. Sprememba se je zgodila, ko se je spremenil fokus. Center mojega življenja sem jaz, nato vse ostalo. Tukaj se je zgodil ogromen premik.Razumevanje dejstva, da za občutke in čustva drugih ljudi nikoli nisem kriva jaz, da so krivi sami. Razumevanje, da sem za svoje občutke in dogajanje znotraj mojega telesa odgovorna le in samo jaz. Izhajajoč iz teh dejstve, sem začela rasti. Poizkušati, raziskovati. S prepričanjem da vse odgovore nosim v sebi.

Boleče je bilo raziskovanje o vzgoji, ki sem je bila deležna. Boleče je bilo ponotranjiti dejstvo, da so prepričanja s katerimi sem rastla celo otroštvo napačna. In da ni nujno, da še naprej živim v skladu z njimi. Imam možnost. Rešiti se jih in zaživeti na novo.

Skoraj polovico leta je moje življenje spremljal kašelj. Kašelj, smrkanje. Čiščenje vseh sluzi, ki so se nabrale v 25 letih mojega življenja.

Prvo leto dela na sebi me je spremljala grozna utrujenost. Ko sem sprejela Mojčine besede, da žensko telo po porodu potrebuje približno tri leta, da se zopet postavi na noge, sem se skoraj sesedla. Jaz pa sem v dveh letih rodila dvkrat. Takrat sem sprejela, da bo še trajalo, da bo moje telo zopet lahko na polno zadihalo in zaživelo. In od takrat je tudi šlo na boljše.

Med samim procesom dela na sebi sem se prvič srečala z migreno. Bila je sirena, ki jo je vedno prižgalo moje telo. Moje telo. Samo od sebe. Ko je vedelo, začutilo, zaznalo napačne dražljaje iz okolice. Napačne ljudi, napačen fokus. Nekajkrat se je zgodila, kot opozorilo meni. In sama od sebe tudi odšla. Sedaj je minilo več kot leto odkar sem imela zadnjo.

 

Telo veliko več zazna, začuti, kot je začutilo prej.

Eno še večje spoznanje tega obdobja dela na sebi je, da je moj čas izjemno dragocen. In da sem jaz tista, glavna, ki upravljam s svojom časom. Jaz se zavestno odločam, komu želim nameniti svoj čas. Kdo je dovolj dragocen zame.

 

~ Močneje čutim. Močneje ljubim.

 

~ Močneje spoštujem. Močneje sprejemam. Sebe in druge.

 

Raziskovanje same sebe me je pripeljalo do točke, da sem začela verjeti vase, in čez noč začela graditi novo pot. Novo pot, ki jo peljem še danes. Samostojna pot z Mojo galerijo. Iz popolne finančne odvisnosti sem prišla do točke, kjer služim svoj denar. Avtonomnost. Avtonomnosti sem se bala, globoko v  sebi pa vedela, da bo za spremembo potrebna. In počasi, se je začela kazati v mojem življenju. Sprva sem se je bala, ker sem se venomer spraševala, kaj sploh bi jaz delala. Kaj bo tisto, tista dejavnost, kjer bom lahko zaslužila in bila uspešna.

 

In ko se je odprlo to polje, ko sem začutila, kaj je tisto, potem so bile vse skrbi odveč.

 

Čutiš, da to kar počneš ni služba. Ampaj je moje poslanstvo. In ker sem izredno dobra v tem, lahko preko tega tudi nekaj zasliužim. In vse to se je odvijalo izredno hitro. Izpopolnjena sem. Zadovoljna sama s seboj, srečna v odnosu z mojim možem, presrečna ker vzgajam samostojni samozavestni punci, izjemno zadovoljna, ker vem kaj si želim v tem življenju.

 

Kakšna je moja vizija za naprej.

Želim graditi svojo prepoznavnost. Preko blogov, preko fotografiranj. V svoje življenje bi rada vključila tudi modo, ki me od nekdaj zanima.

Predvsem pa mi je najbolj pomembno to, da sem srečna v vsakem trenutku življenja.

 

Samozavestno in predvsem i s k r e n o .

 

Sandra

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja