mami + biznis + …

Kje sem obstala, kje sem obtičala?

 

Saj nisem. Tukaj sem. Vse je ok. Le umiriti sem se morala. Ta vikend, mi je dal “vetra”.

Totalno evforična, polna informacij, polna idej, želja. Vse želim uresničiti. Ampak to takoj.

V meni prevladuje želja. Želja po uspehu. Želja po stopnici višje.

Telo, oziroma glava se sploh ne ustavi. V nedeljo sem po končani poročni delavnici prišla domov. Niti dobro se nisem umirila, ko sem že imela prižgan računalnik in urejala fotografije. Še dihati nisem imela časa. Resnično. Nadaljevalo se je v ponedeljek, torek, ko me je dokončno ustavilo telo. Heeeej. Umiri se. Dihaj. Globoko.

Utrujenost, izčrpanost, boleči sinusi. Saj sem že čutila prve znake, ki mi jih je telo pošiljalo, a ga v tej želji, nori veliki želji nisem poslušala.

Končno sem se ustavila in si rekla. Zdaj je pa dovolj. Umiri se. Počasi. Vse bo. Korak za korakom. Tudi do sem, kjer sem nisem prišla čez nič. Delo in vztrajnost sta ključnega pomena.

Ampaaaaak kako bo, se mi pripelje vprašanje v isti sekundi. V življenju nisem bila tako polna idej, zamisli, ampak to takih zamisli, ki jih bom dejansko tudi uresničila. Ker danes vse kar si zamislim tudi izpeljem.

V bistvu se zaveš, da nisi le prazna vreča, ki jo nič ne zanima. Ampak da imaš ogromno sposobnosti, talentov…

Iz tega, da sem bila le mama sem danes prišla do točke, kjer združujem, več koščkov mene skupaj. Hm… včasih se mi zdi, da se sploh ne znajdem. Zala pa še Živika, pa še Nejc, pa še fotografije in še en kup idej o zapisih, ki bi jih rada zabeležila…

Ja, seveda. Ne znajdeš se ker ne znaš. Prej nisi potreboval združevati stvari, ker si bil le eno. Mama. Sedaj se na novo učim v situaciji kateri sem. Kako hendlati vse skupaj, otroci so tukaj s svojimi potrebami, vzgajam, partnerski odnos, in potem še moje ustvarjanje. Vse gre. Res gre. To sedaj na novo spoznavam. In ob vseh stvareh, se sprašujem kaj sem včasih počela, cele dneve? Okej ja, poskrbela za Zalo, Živo, ampak a to je to?

Pred kakšne pol leta, se mi je odprlo še nekaj novega, kar me je še dodatno motiviralo in porinilo naprej. Da poletim.

Zala… ko Nejca ni bilo doma, je vedno spraševala, kje je oči. Velikokrat je namreč bilo tako, da sem bila jaz z njima sama doma, ker ima Nejc svoje dolžnosti. Vedno je bil moj odgovor enak na treningu, ali pa na tekmi je. Zala je dobila zgodbo, da oči trenira, hodi v “službo”, hodi na tekme. Torej on nekaj počne. Jaz pa sem vedno tista, nekdo ki je z njo oziroma z njima doma. Velikokrat je spraševala Nejca kaj dela na treningih. Pokazala je željo, da gre z njim na kakšno tekmo. Skratka spremljala je njegovo pot. Prišlo je zavedanje, da ona pozna njegovo zgodbo njegov skript. Tudi v vrtcu je to podelila z otroci, vzgojiteljicami. Kje je pa mami? Kaj pa mami dela? Sem se vprasala…

O meni nebi morala povedati nič… razen to da ja da je mami. Saj je razumljivo. Njena potreba, ki jo jaz lahko zadovoljim je le ena. Torej da sem tukaj za njo. To je njej najbolj pomenbno. Ampak, kakšno zgodbo dobiva od mene, ki nič ne počnem (eno leto nazaj). Ne ve niti kaj rada počnem, ker še sama nisem vedela. Kako naj ji bom nek vzor, kako?

To so stvari, ki so me še dodatno gnale naprej. Naprej na tej moji poti. In delo na sebi, delo na sebi mi je obrnilo življenje na glavo. V pozitivnem smislu. In ne samo meni, tudi mojima puncama, ki svet skozi mene zdaj vidita drugače. Srečna sem in srečni sta.

Več o moji zgodbi, v prejšnjih blogih. Za vse, ki vas zanima kaj več o vsem tem dobrodošli na moji spletni strani, kjer je arhih vseh zapisov.

Ja, sprememba. Stopiti ven iz okvirjev, in vse je lahko drugače. Popolnoma drugače.

Srečna ~

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja