MOJ pristop. Ob začetku.

Delo na sebi.

 

Proces, ki našo pot zapelje v neznano.

 

Neznano območje, kjer se začnejo dogajati, nam sprva izredno čudne, drugačne stvari. Nepoznane stvari. Neznan, tuj svet. Svet, kjer kar naenkrat ne veljajo več iste stvari. Ne veljajo več ista pravila in ne veljajo več iste prepovedi. Pravzaprav prepovedi ni. Pravila so nekako prilagojena, bolj kot ne samo naša. Malokatero je tisto, ki nam ga postavi nekdo drug.

 

Neraziskano področje, za katerega rabimo čas, da se na novo navadimo. Da sploh spoznamo, da ta tuj svet, lahko nekoč, ali pa danes, tukaj in zdaj postane naš svet. Ne za en dan, dva dni, temveč za vedno.

 

Svet, kjer spoznaš, da ti ni nič treba, če tega iskreno sam ne želiš. Da ni nobene stvari, na tem svetu, ki bi jo moral početi, ker se po predstavi drugih ljudi to spodobi. Čutiti začneš, da res moraš storiti le tisto, kar zares v sebi čutiš.

 

Ta svet te pripelje daleč v globino, kjer začneš o sebi in drugih spoznavati veliko in še več. Sem to res jaz? Se to sedaj dogaja v meni.

 

Potem se zgodijo stvari, ki pridejo od nikjer. Se zgodijo in te povsem prevzamejo.

 

Na novo sem odkrila stik s seboj. Odkrila sem ogromno potrebo po izražanju. Ta želja je bila tako močna, da se je zgodilo tudi izražanje skozi fotografijo. Fotografija, ki je tako močno vizualno sredstvo, je postalo bistven del mojega dnevnega izražanja.

 

Je del vsakdana. Del neskončnega raziskovanja mene. Kot proces, vedno znova razširi obzorje.

 

Tukaj sem, sredi vsega. Z jasnim ciljem, veliko željo, predvsem pa fokusirana povsem nase in samo nase.

 

In prav to, da razmišljam le o sebi, me je pripeljalo do točke kjer danes ponosno stojim. Ne misli o tem, kaj drugi menijo o tem, kar danes počnem. Tudi misli, kaj drugi mislijo o meni ne. Le misel na to, kaj je moja želja in moj cilj.

 

Le to je pomembno.

 

Vsakemu iskreno iz srca povem, da osredotočenost nase, in izhajanje iz samega sebe prinese zadovoljstvo. Nič drugega kar se dogaja okoli nas. Le sami sebe bomo lahko vsakič znova očarali in le sami sebe bomo vsakič znova navdušili. Verjemite mi in poizkusite. Nebo vam žal.

 

Dodajam, ta miselnost ni preprosta. V mojem primeru prigarana skozi proces dela na sebi. Nikoli se nisem spraševala, kaj bo, če bo. Kaj bom če se bo zgodilo.  Vedno sem le verjela v moj uspeh. In zgodba je pokazala svoje.

 

Miselnost o kateri govorim, je pomemben dejavnik, če ne najpomembnejši na tej poti, zato sem se odločila za MOJ prisotp, ki bo edinstven. Je pristop, ki bo razširil obzorja.

 

Zavedam se, da je moja zgodba za moje stranke izjemno pomembna. Je del vsakega fotografiranja in vsake njihove, nove zgodbe. Zato čutim, da je izredno pomembno, da jo ljudje poznajo, še boljše bo če rečem da želim, da jo poznajo. In ko v vsak delček svojega dela vnesem svojo zgodbo, je stvar edinstvena.

 

Iskren pogovor o vsem tem kar sem. Kar se mi dogaja. To je tisto, kar je omogočilo osebnostni napredek in prehod v ta nov svet.

 

Za konec, bom zapisala, kako se je vse skupaj začelo.

Rada govorim, še raje govorim, če govorim o sebi. Svojih izkušnjah, svojem napredku, ja, ponosna sem nanj! Izredno.

Od majhnega, sem rada bila v vlogi vodje. V vlogi organizatorja, v vlogi tistega, ki nekomu nekaj razlaga. Rada sem nastopala.

Že več kot leto dni nazaj sem v sodelovanju z mojo psihoterapevtko prvič stopila na velik oder, kjer sem podelila svojo zgodbo oziroma svojo pot. Od takrat naprej sem si želela, da bi na oder stopila večkrat. V mislih sem imela svojo osebnostno rast obenem pa tudi mojo pot skozi fotografijo, ki je enostvano edinstvena.

Moj motor je pravil, da naj delim svojo pot z drugimi. Naj svojo pot, kjer sem si upala predstavim drugim. 

Utišala sem se. Rekla sem si: “Sandra ne, prehitro je. Ne delaš tega še dovolj dolgo, da bi to lahko.” In ja zadeva lepo potihnila. Dela je ves čas čez glavo tako da je ideja potihnila. Do mene so prišla sporočila, katerih vsebina je bila vezana ravno na to, da osebam predstavljam inspiracijo, in da jih zanima, če bom za njih pripravila kakšno delavnico, kjer bom predtavila svojo pot. To me je še dodatno motiviralo, a se nisem takoj lotila zadeve.

 

Ključen trenutek je bil, ko sem dva dni zapored dobila mail od različnih čudovitih žensk, v katerem so me spraševale, če ponujam kakšno delavnico oz mentorstvo. No, potem sem se resnično zamislila, to je bila zame brca v rit, da sem se lotila zadeve.

Danes se vprašam: “Sandra, ali sedaj vidiš, da ni pomembno, da moraš neko stvari početi 10 let, da jo opravljaš odlično.”

Verjemite vase drage in dragi moji!

 

 

Na tej točki se še enkrat zahvaljujem dekletoma, ki sta me na mojo veliko srečo porinili v situacijo, ki se je izkazala z vrhunsko.

To je šele začetek.

Iskreno. Čutno. Ljubeče.

Sandra

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja