MOJA galerija, MOJ svet

MOJA zgodba

Vedno sem imela občutek, da ne moram spraviti iz sebe vsega kar čutim. Vsega kar čutim v družbi neke osebe, vsega kar čutim ko nekaj počnem. Zdelo se mi je, da ne znam svetu pokazat kdo sem, kaj vse se skriva v meni.

Potem so se v zadnjih treh, štirih letih zgodile spremembe. Korenite spremembe.

Življenje je postalo prava sreča. Ne zaradi drugih, zaradi mene. Življenjo je dobilo nov pomen.

Pa ne zato, ker sem v tem času 2x postala mama dvema najboljšima puncama. Niti ne zato, ker imam z mojim dragim možem odličen odnos poln ljubezni. Ni to tisto, zaradi česar je življenje sreča.

Spoznala sem, da življenje ne rabi biti nujno stres. Spoznala sem da se dogaja nekaj posebnega.

Pisal se je 6 oktober leta 2017, ko sem v svoje roke prejela ključ MOJEGA prostora. Prostora, kjer so se začele dogajati posebne stvari. Eno leto je naokoli. Wau. Kje sem. Kam sem prišla. Velikokrat se mi zdi kot da sanjam.

Kako najti prave besede, da mojim bližnjim povem kako sem kaj se mi dogaja. Kaj mi je zares pomembno, kaj je tisto kar bi želela sporočiti ljudem na drugi strani.

V vsej te zmedi izražanja se je v času dela na sebi odprlo nekaj, ki je sicer že bilo prisotno v mojem življenju vendar nikakor ne na tak način, kot danes. Fotografija je moje življenje.

Ko imam željo po novi objavi. Sedim in gleda v fotografijo. Spominjam se fotografiranja, in vsega kar se je dogajalo. Naših pogovorov, zaupanja, naših interakcij. Spomnim se na to, kaj sem začutila ob vsakem izmed vas.

In potem sem danes po letu izjemno uspešnega dela v studiu Moje galerije prišla do pomembnega zaključka.

Fotografija mi je priskočila na “pomoč”. Je nekaj s čimer se to kar jaz sem lažje izraža. Je nekaj kar pomaga da iz sebe spravim vse to kar čutim in zaznavam.

In ko imam vaše fotografije pred seboj, najdem besede. Vedno jih najdem globoko v sebi. Besede, ki kar najbolj opišejo vse kar si želim.

Opisi ki so dodani fofografijam so vedno nekaj izjemno iskrenega in del mojega doživljanja.

Kako izjemno je, da sem našla svoje poslanstvo, ki mi omogoča, da se ves čas na novo izražam. Da sem ves čas popolnoma v stiku s seboj. Tudi v tistih, slabih dnevih.

Takrat vse traja dlje. Ampak konec koncev. To smo mi. To je življenje. To je proces. Proces, ki gre malo gor in malo dol. Vedno pa se zavedam, da ko grem malo dol, grem le po zalet, da bom kmalu zopet višje.

Moje fotografije, to sem jaz. Moje videnje, moje čutenje. Moja percepcija. Vsak izmed nas vidi drugače. Vidi po “svoje”. In prav je tako. Vem pa, oziroma čutim, zakaj moje videnje začutite mnogi vi. Zato, ker je v njih moč zaznati iskreno, čutno in ljubečo stran mene. Sandre Vidmar.

Prihaja september, ki bo moji zgodbi prinesel ogromno. Je že bil pravi čas, da se je tako zgodilo. Prihaja mesec novorojenčkov. Kasneje prihaja oktober. Moj mesec, najin mesec in mesec Moje galerije

V pripravah je nepozabna zabava ob prvi svečki Moje galerije.

Nekaj pa zares želim.
Želim, da bi vsem vam lahko predala “recept” za mojo pot. Vem, da je veliko ljudi, ki imajo izjemen potencial na določenem področju, pa ne uspejo. Nesamozavest, strahovi… Največkrat smo sami sebi največja ovira.

Z vami bi želela podeliti mojo celostno zgodbo. Od začetka, do konca. Od mene, mojega procesa, mojega poslanstva, mojega pristopa in sodelovanja ljudi.

Vse to skozi psihološki pogled. Mislim, da je skrajni čas, da se lotim tudi tega projekta.

Zagotovo boste prvi, ki boste izvedeli kaj več❤️.

 

Foto: Matic Kremžar

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja