Najin Miami. Sama. Brez otrok.

LE TI IN JAZ

 

A sama?

Brez otrok?

Kdo ju bo pa čuval?

Ali bo Živa zdržala brez mene?

Lansko leto julija je moral Nejc na operacijo zaradi poškodbe rame. Enostavno ni bilo druge rešitve, ni šlo drugače. Celo poletje sem mu težila, da bi lahko v tem času, ko ni smel trenirati kam šla. Sama. Pri nas je namreč tako, da razen meseca junija ko je prost ponavadi celih 10 dni, ali v decembru, ko je premor med zimskim in spomladanskim delom prvenstva, težko kam gremo, saj ima vsakodnevno treninge. Tisti čas, ko je prost, pa ponavadi izkoristimo da gremo kam vsi skupaj. Poletje je minilo in nič se nisva dogovorila in nikamor šla. Prišel je mesec oktober, najin mesec. Začetek najine dogodivščine in moj rojstni dan.

Začelo se je zgodaj zjutraj, ko sem na kuhinjskem pultu zagledala plastičen modelček letala, zraven pa listek z napisom kam?

To je bil prvi namig h rojstnodnevnemu darilu.  Ko je odpeljal punci v vrtec mi je sporočil, da me v garaži čaka darilna škatla v kateri je namig številka 2. V škatli so bile kopalke z listkom na katerem je bil napis, na toplo.

Tretji namig pa je bil krokodil oziroma aligator.

O “shiiiit”, a greva res v Miami? Sama? Brez otrok?

Zadnji namig, na poti do končne ugotovitve je bil, ko mi je zavrtel pesem od Willa Smitha, Miami. Noro. Kar nisem mogla verjeti, da se to dogaja meni. Za trenutek me stisne. Kaj pa otroci, kdo bo imel otroke, kako bo Živa? Živa je bila takrat stara 16 mesecev. Z oktobrom je začela hoditi v vrtec. Že to je bila velika sprememba za njo, potem pa me kar en teden ne bo. Uff…

Nejc je poskrbel za vse. Dogovoril se je z mojo mami, mojo sestro in njegovo družino. Vsi so vedeli vse. Le jaz ne. Wauuuu. Prešine me misel. A vse to si zaslužim? A res nisem samo jaz tista, ki vedno pripravlja neke surprise za ostale. Nekdo je vse to pripravil zame. Čudovito. Po vseh teh letih, me spremlja, se trudi zame, oziroma, po vseh teh letih še toliko bolj. Kaj vse prinese človekov napredek v level višje. Kaj vse prinese nadgradnja odnosa. Izjemno!

Ko sva odpotovala, sem pozabila na otroke in se totalno “odklopila”. Vedela sem, da sta v dobrih rokah, z ljudmi, ki sta jih navajeni. Začelo se je potovanje samo za naju. Zame, za naju. Končno midva, končno sama. Na drugem koncu sveta.

Dokazala sva. Dokazala sva si, da sva kljub temu, da imava dva otroka, dva čudovita, samozavestna otroka še vedno odlična partnerja. Super mož in super žena, ki si znata vzeti čas zase in uživati. Tam se je zame ustavil čas. Pozabila sem na to, da sem mama. Bila sva le midva. Še nikoli, na nobenem potovanju nisem tako uživala kot tokrat. Vsako sekundo potovanja sem uživala maksimalno. Razlogov, zakaj sem tako uživala je več. Eden največjih pa je ta, da sem končno začela uživati življenje. Dopuščam si uživati, dovolim si. Lahko uživam, lahko se imam lepo. Bolj sem odprta, sproščena, srečna sem. In potem so vse stvari tako drugačne. Tako enostavne. Dragi mož hvala za še eno noro dogodivščino, in se že veselim naslednje. Mami in oči, vzemita si čas zase. Otroci enkrat gredo od doma. Ostaneta le vidva. Imejte se radi.

 

Iskreno in z ljubeznijo,

 

Sandra

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Črt Kocjančič

 

 

 

 

 

2 Comments

  1. rosana berdajs

    sandra zivjo,

    zasledila sem da si v miamiju kontaktirala enega fotografa. imas mogoce stevilko?

    hvala
    rosana berdajs

    • Rosana zivjo,

      to naju je fotografiral prijateljev prijatelj, ki dela v Miamiju. lahko mu pišem in vprašam če je za kak biznis, oziroma če ima časž’ si na faceboku, da se tam poveževa in slišiva naprej?

      sandra

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja