Naš svet . . .

Spodaj zapisani blog, izredno sovpada s trenutnim dogajanjem v mojem življenju. Ob kopici dela, ob kopici fotografiranj in obdelavi fotografij mi zadnje čase usklajevanje meni pomembnih stvari, predstavlja OGROMEN izziv.
Kaj mi je v mojem življenju zares pomembno?
Tri stvari.
Jaz in Moja galerija.
Moj odnos z Nejcem.
in vzgajanje najinih deklic.
Ker je v zadnjih dveh leti pot z Mojo galerijo izredno intenzivna, je usklakevanje teh treh svari težko.
Domov hodim utrujena, dolgo v noč z ogromno strasti urejam fotografije. In ko imam največ dela, in ko sem najbolj obremenjena in utrujena, takrat se vedno “rodijo” nove ideje. Plani za prihajajoče mesece, plani za nov napredek.
Pri mojih puncah opazim, oziroma začutim, ko sem odsotna. Ne govorim le za fizično odsotnost, govorim o tem, da tudi ko sem doma, misli uhajajo drugam.
Ana Lukner, ki jo poznam vse od faksa, ko sva s sošolko Evo pisali diplomsko delo o fundaciji Anina zvezdica, mi je dobro rekla: Sandra, to težko kdo razume, mi smo v tem, 24/7.
In res je. In zato je od vseh meni pomembnih stvari, vzgoja najtežja, a mi je obenem  najbolj pomembna. Zakaj najtežja? Zato, ker je treba za sodelovanje z otroci, vložiti sebe, 100% in ne 20%.
Ponosna sem, da te stvari sploh zaznavam. Da se zavedam pomembnosti vzgoje, da se zavedam pomembnosti svoje prisotnosti. Ravno v tedm trenutku sedaj, sama sebi poklanjam pohvalo. Zakaj? Zato, ker mi ob vsej zahtevnosti stvari, še vedno uspeva, da sem na vseh frontah prisotna. Kakšen teden imava več časa midva z Nejcem. Kakšen teden je namenjen puncam, kakšen pa le Moji galeriji.
Obenem podarjam pohvalo vsem mamicam, ki živijo v zdravih odnosih, so uspešne in samozavestne podjetnice in obenem še zdravo vzgajajo. In prav od vsake,  bi z veseljem slišala kakšno besedo ali dve kako ji uspeva.
Seveda brez dobrega sodelovanja z mojim dragim nebi šlo.
Razume, on res razume, ker se že celo življenje bori na svoji fronti. Še toliko bolj ve po vsem tem, kar je prestal v zadnjih dveh letih.
Da preidem h bistvu. Želela sem si časa z njima. Zato sem jima ga namenila.
In tole je nekaj besec več o naši zgodbi…
Z mojima puncama smo bile Radencih, kjer smo preživele dneve s posamezniki, ki so del društva Sožitje. 
Od moje zelo dobre prijateljice Polone brat je oseba z motnjo v duševnem razvoju.
Spoznala sem ga skoraj štiri leta nazaj in velikokrat smo se družili skupaj. Vesela sem, da sta ga imeli priložnost spoznati tudi moji dve punci. Hvaležna sem, da sta ga spoznali, in ga sprejemata. Prvič ko sta ga videli, sta bili malo zadržani. Priznam, da nisem vedela kaj pričakovati. Kakšnen bo njun odziv. Kaj bosta rekli, kako se bosta odzvali. Po nekem času sta ga sprejeli v svoj krog. Zala mi je zastavila, oziroma meni in Poloni nekaj vprašanj in z veseljem sva ji razložili njegovo zgodbo.
Vsako leto se društvo odpravi na oddih. Za starše posameznikov pripravi strokovna predavanja, osebe z motnjo v duševnem razvoju pa se družijo, oziroma imajo različne aktivnosti.
Zelo sem si želela, da smo z mojima puncama del tega, in da se družita s temi ljudi in jih sprejmeta kot vse ostale.
Presrečna sem za to izkušnjo, punci pa bosta to cenili ko odrasteta.
Zalo je za eno deklico z Downovim sindromom vprašala:”Polona, ali je ona odrasla?”
Razložili sva ji da so to odrasli, ki pa ne morejo v celoti skrbeti sami zase.
Kljub vsem stvarem, ki so nam danes pomembne in h katerim danes ljudje strmimo, je to res stvar oziroma doživetje, ki je zares ogromno vredno. Ko vidiš svojega otroka, kako je sprejelo deklico z Downovim sindromom, in si želelo biti zraven nje.
In ko čutiš, kako tvoj otrok skozi celotno doživetje v sebi najde notranji mir.
Hvala vama Lili in Polona, da sta dovolili da smo del tega.
Sandra

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja