NE more biti isto kot prej. Ne more!

Joj, hitro, preden še imam zbrane misli.

Današnji obisk oddaje Dobro jutro slovenija na rtv- ju, je odprlo super temo. Tema, ki smo jo odprli danes, partnerstvu po rojstvu otroka mi je zopet dala nekaj iztočnic za nadaljnje zapise.

Sama sem prispevala delček, in povedala česa me je zares bilo strah med nosečnostjo.

Ko sem zanosila, sem bila v cvetju. Vse je potekalo super normalno. Počutje odlično, nobenih slabosti skozi celo nosečnost. Edina slaba stvar so bili odvečni kilogrami. Preeeeeveč jih je bilo.

Potem pa so se nekje na polovici nosečnosti začela vprašanja. Vprašanja, ki sem jih postavljala sama sebi.

Kako bo, ko rodim? Kako bova midva z Nejcem? Kakšen bo najin odnos? Si bova znala vzeti čas za naju? Se tukaj konča najin čudovit odnos?

Bo sploh še tako kot prej? Me bo še imel tako rad? Nekdo prihaja med naju, kako bo?

Torej nisem se srečevala z vprašanji, ali bom zmogla skrbeti za otroka, ali mi bo šlo, kako ga bom prijela, kako previla. Bo dojenje steklo?

Ne, v to sem bila popolnoma prepričana. In po rojstvu Zale je tako tudi bilo. Vse vse vse je steklo. Za piko na i, je tud strah o najinem odnosu hitro zbledel.

Vse se je nadaljevalo kot prej. Vzela sva si čas, šla na večerjo, v kino. Le da sva morala poiskati varstvo za Zalo.

“Ne more biti kot prej.”

No ja.  Zelo ne rada slišim take izgovore. Najlažje je rečt da se ne da. Najpogostejši razlog, zakaj se nikamor ne pride, ne samo v odnosih, ampak tudi na splošno. Ja, odnos ni kar tako. Ne pride kar tako. Je pa res, da ko si sam, je vse lažje, ker ne rabiš skrbeti, kdo bo čuval otročka. Enostavno greš. Kamorkoli že.

Vse je lažje izvedljivo, kar pa ne pomeni, da ko enkrat imaš otroka to ne gre. Hvala bogu za babice bi jaz rekla. In tete. Ki priskočijo na pomoč. So pripravljene pomagat in z veseljem zvečer čuvajo otročke, med tem ko spijo.

V odnosu sta vedno dve osebi. Dve. Jaz in še nekdo poleg mene. In midva, samo od naju je odvisno kakšen bo najin odnos. Saj en gre le za partnerski odnos, temveč za katerikoli odnos.

Kako lahko zagotoviva, da bo najin odnos lažje jadral skozi življenje? Kako bova zagotovila, da bo vsak izmed naju znotraj sebe srečen, da bova izpolnjevala vsak svoje osebne cilje, in hkrati peljala iskren odnos. Govoriva. Govoriva kako sva, kako se počutiva, kaj želiva in kaj se nama dogaja. Meni na moji “sceni”, njemu pa na igrišču. In ni lahko. Biti ob nekom ko mu gre, in ko mu ne gre. Ampak odnos niso vedno samo lepe stvari.

 

Velika zmota, do katere sem prišla skozi svoj proces “upgrejda” je naslednja.

Nič me ne vpraša, kako sem, kako je v službi, kaj je novega, kako se počutim? A ga ne zanima? Zakaj Me ne vpraša? Če želiš govoriti o sebi, govori. Torej, če si slabe volje, to povej. Če se ne počutiš dobro, to povej. Če potrebuješ objem, to povej. Če bi se rad pogovarjal o stvareh, ki se dogajajo, povej.

Ja in danes tudi sama govorim o sebi. Veš, najdla sem dve lokaciji primerni za studio. Ali pa, želim si da greva danes na večerjo. Ali pa, želela bi se pogovorit o tem kar se mi dogaja

Ravno včeraj sem mu napisala sporočilo. “Joj, čudne volje sem.” In zraven kiskota.

Ja, govorim iz sebe in tega, kar doživljm v svojem telesu. In najboljše pri tem je, da ljudje prisluhnejo. Čustvom drugih ljudi znamo prisluhniti. Ja, to je nekaj, kar se onemu na drugi strani dogaja. In tisti ljudje, ki so nam pomembni, temu potem namenimo še toliko večjo pozornost.

“Crklala” bi se. Ali pa, želim, da me objameš! Tudi to znam danes rečt! Ker so to moje želje in govorim iz sebe o sebi.

Na žalost, ali pa na srečo nimamo vpogleda v človekove možgane in človekove misli in drugače kot da nam nekdo pove iz sebe, kaj čuti, kaj rabi, kaj doživlja enostavno ne gre.

Vse lažje teče. In partnerstvo lahko super funkcionira. Prisluhni in sprejemaj. Je pa res, da nastane težava, ko nekdo ne zmore govoriti o sebi. Ko nekdo ne zmore povedati, kako zelo ga boli, ker ga oseba na drug strani nikoli ne opazi. Ali pa, ko ne zmore povedati kakšne so njegove želje in kako se počuti.

Tukaj pa se zopet znajdemo pri vzorcih oziroma prtljagi iz našega ranega otroštva, od prepričanj in prepovedi od doma. Jaz tukaj definitivno vzdignem roko gor, ker se še danes na novo učim, govoriti o tem kako se počutim. Kdo sem, in kaj se v meni dogaja.  Ker to so stvari, ki jih potrebujemo povsod ne samo v partnerskem odnosu. S prijateljcio, v službi, s strankami.

Opaziš pa sledeče tudi pri svojih otrocih. Sploh pri tistih, ki so malo starejši in se že znajo dobro izražati. Kaj že zmore povedat iz sebe o sebi?

Zala reče, mami slabo se počutim. Ali pa mami, ne ne bom tega, ker mi ni všeč.

Jaaaa, otroci so še zelo pure, oni res povedo ko jim neki ni všeč. Res govorijo iz sebe. Odraslim človečkom pa gre to velikokrat slabše od rok.

Odnos je potrebno negovat. Vzeti si je potrebno čas zase, čas za pogovore in ko sta obe osebi v odnosu zadovoljni, srečni potem ta skupna pot lahko pelje naprej. Zdrav in srečen odnos med partnerjema oziroma staršema je tudi dobra popotnica za otrokovo zgodbo. Za otrokov ravzoj in njegovo vzgojo.

 

~ moja iskrena malenkost

 

 

 

 

 

 

 

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja