Nikoli nič kriv

 …

Da jih ima veliko ljudi, težave namreč se kaže že pri mojih objavah. Super je videti, koliko vas prebere moje zapise, ampak rajši kar malo skriješ, kaj prebereš, da nebi kdo mislil, da si nor. Kje mi živimo. Sto let za časom. Če se kdo odloči za ta korak to mojo pot, potem to ponavadi skriva, močno skriva.
Jaz osebno tega nikoli nisem skrivala, nikoli. Danes z veseljem in ponosom to povem skoraj vsakemu. In z navdušenjem odgovorim na zastavljena vprašanja. O tem, o svoji poti, o svojem napredku, o svoji poti izven okvirjev res rada govorim. Odkar sem začela z blogom o meni dobim ogromno vaših sporočil in različnih vprašanj. Ponosna sem na vsakega, ki mi pošlje sporočilo in me vpraša, si dovoli. Bravo.
A si se zadnjič našel/našla. Si ravno ti tisti, ki nikoli ni nič kriv?
 
Vedno so drugi tisti, ki so krivi za nezadovoljstvo v tvojem življenju. Nezadovoljstvo v partnerskem odnosu, nezadovoljstvo na delovnem mestu, v vrtcu je vse kar vidiš narobe, nič ti ni okej, vzgojiteljice ne znajo vzgajat, zdi se ti da so vse prijateljice uperjene proti tebi, si negativen, ne privoščiš prijateljici, ki je imela top idejo, in od ideje prešla h dejanjem in odprla svoj biznis. In je srečna, in zadovoljna, neodvisna.
 
Ves čas borbaš v sebi, se primerjaš z drugimi, kaj drugi imajo, česa ti nimaš, in kaj vse bi lahko imel/a. Nakar si rečeš, itak ne morem, o tem lahko le sanjam.
 
Vse se začne pri nas samih. Vem, težko se je ukvarjati samo s seboj, če nimaš v življenju ničesar, o čemer bi lahko govoril, iz sebe in o sebi. Če ničesar ne počneš. Potem se stvari enostavno vrtijo samo okoli tega, kaj je una bejba naredila, kaj je druga rekla, kako tista vzgaja, pa kakšen odnos masta tvoja soseda, pa lej ga unga, k ma čevlje za 1000 evrov.
 
Najpomembnejša stvar oziroma problem je to, da so dobili v trgovini novo kolekcijo oblačil, in najpomembnejša stvar je, da se gre zapravljat. Seveda, pa ja je danes “zelo pomembno” kako so otroci oblečeni v vrtcu. In kako obuti.
 
Naš svet se pravzaprav vrti okoli drugih ljudi in okoli stvari, ki res niso najbolj pomembne v tem enem in edinem našem življenju, ki ga imamo možnost živeti. Življenje se ne vrti okoli nas ampak okoli drugih. Škoda.
No moje se ne več!!!  Zavedam pa se, da je dve leti nazaj bilo ravno tako, kot sem zgoraj opisala. Nočem pomisliti, kje bi bila danes.
Odkrila sem, da se življenje lahko vrti okoli mene. Da me najbolj zanimam jaz, in moja prihodnost. Uresničevanje zamisli z dejanji. Posledično, mojo srečo in mojo zadovoljstvo čutita otroka in Nejc. Tako to prenašamo drug na drugega. 
Sami pri sebi čutiš veliko nezadovoljstvo, ampak za spremembo nisi pripravljen storiti nič. Najlažja rešitev je da ostajaš v te coni udobja. Vse kar je izven tega, je težko, potrebna je želja in garanje. Ampak tisti, ki to zmore, ki to naredi spozna, da je življenje lahko drugačno, lepo.
Velikokrat se spomnim, ko sem delala še kot študentka. V vseh možnih trgovinah z oblačili, moda me je od vedno zanimala. Za 5 evrčkov na uro, sem se celo noč tresla, da ne bom zjutraj prespala budilke, da ja ne bom zamudila v “službo”. Že v ponedeljek sem točno vedela, da cel teden delam v popoldanski izmeni, in se cel teden vnaprej psihično pripravljala na to, da moram it tja, delat. Kakšni občutki. Grozni. Ampak takrat pač ne veš, da imaš izbiro. Nič ti ni treba. Za vse odločaš sam. Je pa res, da je treba v tej smeri odločitve in želje tudi nekaj narediti, če želiš spremembo, če želiš delati nekaj, kar boš počel z veseljem, s srcem, s strastjo in ne samo zaradi denarja.
Iskreno, nisem si predstavljala, da na tem svetu obstaja nekaj, nekaj takega, nekaj zame, kar bom res počela z ljubeznijo. V meni ni bilo interesa za nobeno stvar. Nobeno. Ampak res nobeno. Po enem tednu sem se naveličala stvari. In odnehala. Vsakič znova. Nejc me je velikokrat podrezal, kaj mislim počet.
Pa neeee mi spet s takimi vprašanji, sem si vedno mislila. Nevem kaj bom. Tema. Večkrat sem mu rekla, da takoj zamenjam z njim. Tako ljubezen, ki jo on čuti do športa, do tega kar počne, tega jaz nikoli nebom čutila. Nikoli.
Prehitro sem rekla.
Obrnila sem list, v moji knjigi, list v meni, in spoznala še drugo plat Sandre. Lene, nezainteresirane, polne negativizma z en kup potlačenih čustev. Nova Sandra se mi bolj dopade. Samozavestna, izraža se, pove, ko je žalostna, joka, se smeje, bere knjige, raziskuje fotografijo, odkriva, piše, ustvarja.  Srečna je. In nihče drug ni poskrbel za njeno srečo. Ne Nejc, ne njeni starši, ne prijatelji. Sama je poskrbela za to. Za srečo, za zadovoljstvo.
Za to, da lahko sem res to kar sem. Z vsemi svojimi čustvi. Z vsakim občutkom, ki ga začutim.
Ni pomembno, sem tukaj in zdaj, nova prerojena.
~iskreno

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja