Oddih, ki to ni!

… KOT CUNJA …

 

Prazniki. Vrtca ni. Obveznosti ni. Čas za družino. Samo za nas. Dnevi, ko so otroci doma in si želiš čimboljše in čimlepše preživeti dneve z njimi. Zbujajo se polni energije, željni novih dogodkov, nove akcije. Nejc je v petek predlagal eko resort pod Veliko planino. Takoj sem bila za. Ko vidim les in naravo sem takoj zraven.

Preden smo odšli od doma gledam računalnik in razmišljam. Bi ga vzela ali ne? Velikokrat vzamem pa enostavno ni časa, da bi ga sploh kaj uporabljala. Ne, ne bom ga vzela, se v trenutku odločim. Tudi, Moja galerija in blogi gredo na dopust. Ideje za naprej sem pustila doma. Naj počakajo in se razvijajo v pravo smer. Saj sem samo človek.

No, dejstvo pa je, da z dvema puncama to itak ni dopust. Je prava dogodivščina. Aktiven dopust. Rekla sem si, da bom sebe in svoj čas res posvetila njima. Fotoaparat je šel z menoj. Tukaj ni debate. Nisem niti malo razmišljala. Družinske fotografije so nujno potrebne za v albumček. Še dobro, da sem ga vzela seboj, ker je bilo prečudovito.

Lesena hiška. Spodaj sedežna, kuhinja, kopalnica in postelja. H zgornjemu ležišču je vodila lestev. Hiška kot iz pravljice. Tako pravljična, da je najina Zala celo popoldne vztrajno govorila, da hoče spat. Razlagala nama je da je utrujena in da potrebujepočitek. Kaj takega pa res še nisem doživela. Vse je bilo jasno. Hiška jo je popolnoma očarala. Ni ji dala miru.

Zadovoljna ni bila vse dokler nismo zvečer prišli v hiško spat. Pred spanjem sta se izredno težko umirili. Doma imasta vsaka svojo posteljo. Zala ima veliko, Živa še malo z ograjico. Prvo gre ponavadi spat Živa nato uro kasneje še Zala. Tukaj pa obe skupaj. Novo okolje, adrenalin na polno. Rezultat, cirkus. Tolažila sem se, da enkrat bosta že zaspali. Hihitali ste se, vriskali. Noro. 

Ob 21h sta obe spali. Končno. 

Kar naenkrat ju zjutraj slišim obe pokonci. 

Skočim do telefona v kuhinjico, ura 5.10. Zvrtelo se mi je od obupanosti. Kako, 5.10? A sta normalni???? Ne morm vstat 5.10.

 Živčna kot že dolgo ne in utrujena si rečem ni šans, 5.10 ne bom vstala. Vzamem Živo in greva gor na zgornje ležišče, z namenom da gremo naprej spat. Nejc je z Zalo ostal spodaj. Uspelo nam je. Zaspali smo nazaj do 7.10.

Vsakič ko pomislim na uro 5.10 se mi “zrola”. Res je, da tudi doma zgodaj vstajamo kakšen dan ob 6h. 6.10, 6.20 ampak 5.10 pa res ne bom vstajala. Ni šans.

Najhujše je ko si že cel dan naokoli v pogonu. Zjutraj pojedli zajtrk, ob 8h že bili zunaj, ob 9h hranili živali v resortu se igrali na igrišču bili na kosilu in se spet igrali na nekem drugem igrišču pridemo do hiške, Živa je še malo odspala ura pa šele 15.00. Shit a je to možno…. 

Neveš več kaj bi sam s seboj. Oni. Oni, pa so v naravi še bolj razigrani. Še bolj sproščeni. Narava jim da svobodo. Svobodo, ki jim jo prevečkrat odvzamemo. Svobodo potrebujejo za to, da raziskujejo in se razvijajo. To pa je druga stran telih skupinskih počitnic, ko si enostavno izžet. Kot cunja. In kaj sledi? 

Sledi to, da zaspiš še predno zaspijo otroci. Hiške v eko resortu pod Veliko planino pa priporočam vsem družinicam, ki so pripravljeni na nove dogodivščine. Čudovito je.

Zala me uči . . .

 

Bolj packam, bolj sem #srečna.

Bolj je umazano, bolj sem #ustvarjalna.

Bolj je mokra trava, z večjim #užitkom tečem po njej. 

Bolj me pustijo bolj sem #svobodna.

Bolj sem svobodna, bolj sem pomirjena, bolj sem lahko #jaz.

~ tvoja Zala. ~

~ jutri pa naprej. Se že veselim.

Sandra

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja