Ponovno je prišla na obisk.

vedno dobra odločitev

 

Najraje bi vse.

Vsakodnevno ustvarjanje. Učenje.
Raziskovanje. Raziskovanje možnosti glede obdelave. Sodelovanje s strankami.

Polno je vsega kjer se lahko naredi še marsikaj. In se tudi bo. V to sem popolnoma prepričana.

V torek dopoldne sem odšla od doma.
Po nove izkušnje, novo znanje.

Že poleti sem se odločila, da se udeležim poročne foto delavnice v Berlinu. In sem se. In prišel je dan.

V gužvi, ki jo trenutno imam ob vseh fotografiranjih je odhod predstavljal pravi balzam zame in za mojo dušo.

Z odhodom nisem imela težav. Moj Nejc vedno zrihta vse. Niti kančka dvoma nisem imela vanj. Poskrbi za psa, za trgovino, za otroke. Prav top občutek se mi zdi, da lahko mati dveh otrok, pusti moškega samega. Samega, in je 100% prepričana vanj v očeta svojih otrok, da bo vse speljal kot je potrebno.

Niti ene stvari mu nisem naročila ali mu sugerirala, kaj vse naj naredi in počne v tem času ko me nebo.

Zlat si. Oče in mož.

No, v mojo zgodbo to enostavno paše.

Moj velik hendikep o katerem nimam težav govoriti, je angleščina. Že misel na to, da bom morala komunicirati v angleščini je predstavljalo izziv in konec koncev neko breme. Vedela pa sem da grem. Da zato ne ostajam doma.

Zakaj je temu tako? Ne vem.

Bolj kot bi bil problem jezik kot tak, je problem v izražanju. Izražati se. Govoriti o sebi. Povedati iz sebe.

No v zadnjih dveh letih sem na tem področju naredila ogromno. Govorim. Govorim o sebi, iz sebe.

Enostavno rečem če mi nekaj ni okej. Nisem tiho.

Ne držim v sebi, ker posledice pridejo kasneje.

Verjemite!

Torej izražanje je. Obstaja. Je del mene. In je izredno pomembno.

Tudi Zali povem, kako se počutim, in prenašam na njo zgodbo, da naj govori o sebi. O tem kako se počuti in kaj se ji dogaja.

Velikokrat jo vprašam kako je njen notranji svet.

Ko sem jo prvič vprašala to, je rekla samo OK.

Njenemu odgovoru je sledil moj govor, o tem kako se počutim jaz. Danes točno ve, kaj jo sprašujem. Včasih pove veliko. Včasih zelo malo.

Kratko in jedrnato.

Ne bom pozabila, ko sem jo nekega dne vprašala kako je njen notranji svet.

“Sanja”, je rekla.

Vprašala sem jo o čem sanja.

“O šminki.”

Vedno znova me pusti brez besed.
Sama pri sebi si rečem, wauuu.

Kraljica moja. Kako svobodna je in kaksen freechild je. Presrečna, da je tako.

Največji pokazatelj zame je predstavljal dogodek, ko sem nad njo povzdignila glas.
(Seveda za moje notranje trenje ni bila kriva ona. Niti slučajno. Nikoli niso krivi oni. Naši otroci. Za naše notranje stanje smo krivi mi sami. “Kasirajo” pa otroci. Nič dolžni, nič krivi.)

“Mami, kaj se dereš? Na mene se pa že neboš drla je rekla!”

Sporočilo zame je, da izraža vse kar misli in čuti. In to je to.

Samozavestno in suvereno pove. Iz sebe.

Zašla sem.

Moja angleščina…

Borim se in izjemno ponosna sem sama nase da sem šla, prebila led, se družila in govorila.

Vem, zavedam se, da drugače kot tako da govorim nebo šlo.

Preko sebe.

Iz svoje cone udobja.

Po dolgem času sem se počutila popolnoma nemočno. Nemočno, nesamozavestno. Kot bi imela popolnoma zvezane roke. Kot bi bila v oklepu, katerega bi se želela znebiti a ni šlo in ni šlo. Kot da jaz nisem bila jaz

Vse sem razumela. Vse.

Poročna fotografa Petar Jurica in Marko Marinković sta me popolnoma navdušila.

Z njunim razmišljanjem, z njunim načinom dela, z njunimi izkušnjami.

Ves čas pa sta se znotraj borili Sandri. Tista mala in velika. Se še spomnite male Sandre. Dolgo že nisem govorila o njej.
Tokrat sva se zopet srečali. Dva dni mi ni dala miru.

Moje glavno “orodje” je moja samozavest in moj govor. Moje izkušnje, moje zgodbe, jaz.

Mala Sandra me je prikrajšala za vse to.

Jezna sem na njo. . .

Včeraj zvečer je končno obupala.

Sandrica. In odnehala.

Velika Sandra je nastopila. Oklep je padel.

Sedaj razmišljam, kako zelo je bilo zame pomembno, da sem sprejela to odločitev, in šla. Zaradi poti, zaradi jezika, znanja, svojega procesa, izkušenj, poznanstev.

Srkala sem informacije, nabirala znanje. In sedaj s tem odhajam domov.

Žene me ogromna ljubezen do fotografije, ogromna volja in vnema do dela. Obstaja ogromno ciljev h katerim strmim in jih vsakodevno uresničujem.

Nizam uspeh za uspehom. In sem izjemno ponosna na svojo pot.

Pa še vseeno.

Za vsem tem vedno stoji moja primarna celica.

Moja družina. Na koncu vsega vedno pristanem tam. Z največjim veseljem.

Za fotografijo se skrivata deklici. Deklici, ki mi vsakič znova pokažeta, kako se življenje zajema z veliko žlico. Koliko raziskovanja je lahko prisotnega in kaj vse nam lahko izkušnje dajo.

Deklici, ki mi vedno pričarata nasmeh na obrazu, ( poleg vseh drugih stvari 🙃) in deklici za kateri na tem svetu obstaja le igra in čarovnija.

Prečudovito je vzgajati otroke v tako samozavestne človečke.

In veste kaj.

Odločila sem se, da se februarja zopet udeležim njune poročne delavnice oziroma predavanj. Gostila bosta ostale tuje, svetovno znane poročne fotografe!

Male Sandrice, ki misli da ne zmore pa nočem več videti. Upam, da je tokrat bilo zadnjič.

 

To je moja zgodba, kakšna pa je tvoja? ~

Till next time ❤️

 

I s k r e n o .

 

Sandra

 

vir fotografij: internet

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja