Stranski učinki uspeha

Pozitiven in negativen

 

Kje začeti… Toliko časa kot je zdaj minilo od zadnjega zapisa, osebnega zapisa že dolgo ne.

Razlog vsekakor ni ta, da bi bila brez ideje. Ravno obratno. Preveč vsega. Na vseh področjih. Enostavno nisem zmogla. No, iskreno se kaj dosti ne sekiram. Iskreno, pišem zase. Samo zase, in za svojo dušo. Za sproščanje svojega uma.

In ker pišem tako iskreno, vem da pišem tudi za mnoge druge. Mnoge druge, ki jih pritegne ravno ta iskrenost. Odprtost. In uspeh.

Vsekakor.

Predno pa je govor o uspehu še 10.000 stvari o tem kakšna je prehojena pot do točke, kjer se danes nahajam.

In, ki je le ena izmed postojank, na moji strmi poti navzgor.

Torej sledim sanjam, sledim svojim željam, in ustvarjam. Z mesecem oktobrom sem dobila svoj prostor. Prostor, kjer se mešajo dobre energije.

Jaz kot jaz, sem želela, da je vse takoj. No takoj ne gre. Ampak čimprej. In smo šli takoj v akcijo. Tako je danes moj prostorček skoraj tak, kot sem si ga zamislila. Vsak dan se z večjo ljubeznijo vračam vanj. Vsak dan z novimi idejami, vsak dan z izkušnjo in znanjem več.

Raziskujem prostor. Vsak dan kot nora, premikam stvari, da najdem prostor, kjer bo svetloba, ki vsako jutro potrka na velika okna staromeščanske hiše, v katerem se nahaja Moj studio, najbolj optimalna za fotografiranje.

Vsak dan vas je več, tistih, ki prepoznate nekaj več v mojih fotografijah.

Hvala.

Izjemen občutek je, ko sam v sebi, v svojem telesu začutiš, da imaš ogromen potencial. Da si dober. Da delaš odlično. Da imaš smisel. Ljudje ti sledijo. Tebi in tvoji zgodbi. Vedo pa tudi vse od prej. Vedo kje si bil, kdo si bil in kaj si bil.

Izkušnje so vsekakor na vseh področjih vedno potrebne. In z vsako izkušnjo sem boljša. In za vsako izkušnjo sem izjemno hvaležna.

Trenutno sedim v svoji najljubši kavarni. Čakam natakarja. Tokrat bistvo ni kava temveč hrana.

Zgodaj zjutraj sploh ne čutim lakote. Ko vstanem, se s puncami urejamo za v vrtec.

Njun zajtrk je obvezen. Brez njega enostavno ne gre. Lakota je prevelika.

Jaz ponavadi pristavim za kavo, in spijem kozarec vode. Misli mi že uhajajo.
Tja, h moji, Moji galeriji.

Polno stvari se mi dogaja. Urejanje studia, obdelava fotografij, fotografiranja, blog, in še en projekt katerega se lotevam.

Potem pa so tu se otroci in moj dragi, en in edini možek. Nejc. On, ki je z mano že od samega začetka. On, ki dobro ve kdo ali kaj sem bila včasih in kdo ali kaj sem danes.

In ponosna sem nase in nanj kako je sprejel to spremembo.

Šele ko se umirim, če se seveda uspem umiriti, dam telesu možnost, da mi pokaže kako zelo utrujeno je.

Ne zmore vsega. Potrebuje počitek. In čas zase.

Velikokrat slišim: “Vzemi si že vendar počitek.”

Težko.

Težko si ga vzamem.

Telo in glava sicer ne zmoreta več.

Srce, ljubezen in strast pa me ženejo naprej.

Srce, ljubezen, strast in uspeh, ki ga doživljam.

To pa me žene naprej tako močno, da z besedami tega ne morem opisati. Edina možnost, da bi kdo to razumel je, da sam to čuti ali pa je čutil. Edino tisti me lahko razume.

In lahko mi vsi naokoli govorijo naj se umirim, naj odneham za hip. Nima smisla.

Samo lastna izkušnja me bo pripeljala do točke, kjer se bom ustavila. Kjer bom zadihala. Ker je to moja pot, in ker želim in s ponosom sama hodim po tej poti sem odvisna sama od sebe. In želim dobiti izkušnjo. Vem, da me bo le ta zopet odnesla navzgor.

In včeraj sem zopet začutila. Slabo počutje. Boleče grlo. No evo, pa imaš. Sem si rekla. Če se ne ustaviš sam, te mora nekdo drug. In me je. Tista, moja najboljša prijateljica.

Ja moram priznati, stranski učinki uspeha so “huda” stvar. Še več motivacije, še več adrenalina, še več idej, še več kreative in še več uspeha. In v taki situaciji se še težje ustavim, še težje odneham in še težje “počivam”.

A kljub temu telo rabi prostor. In čas. Za dober počitek.

In danes je prišel dan, ravno pravšnji da ležim. In počivam. Sem v stiku s svojim telesom in nabiram moči za jutrišnje podvige.

In ko ležim je čas za pisanje. Čas, da sebe zlijem na papir. Točno tisto, kar se mi dogaja.

Kje pa se vi najdete v tej zgodbi? Se vam zdi, da se vam kdaj dogaja podobno?

 

Sandra

I s k r e n o . Č u t n o . L j u b e č e .

 

foto: Matic Kremžar

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja