Za vse znate poskrbet, samo zase ne!

 

… DRAGO JE …

Ko se odločiš, da boš začel aktivno s tekom, greš prvo v trgovino, po novo opremo. Kupiš primerno obutev, pajkice, majčka, flaška.

Ko za delo potrebuješ nov, zmoglivejši računalnik, kupiš novega.  Na vsak način. Sploh ni razmišljanja. Če ne gre drugače, ga vzameš na obroke. Ampak pod nujno ga vzameš.

Vsakodnevno peremo oblačila. Osebno ne poznam gospodinjstva, ki danes nebi imelo pralnega stroja. Poleg pralnega stroja še pomivani stroj za posodo, pa še sušilni stroj. Če karkoli od tega “crkne”, ni panike, tudi če si brez denarja, nekako se najde način, da se kupi novega. Valda razumljivo, kako boš pa živel brez opranih cunj. Krediti, limiti, posojila. Najdeš način absolutno.

Ko te boli križ (kar v resnici sploh ni križ, ampak so ledvice polne strahu) obiščeš en kup nekih fizioterapevtov, zmečeš en kup denarja v veri, da bo šlo na bolje.

Za dodaten par Adidask in eno vrečko v Zari je vedno nekaj v denarnici.

Za gradnjo hišeee. Veeeeeedno.

Danes je vedno več denarja tudi za lepotno kirurgijo.

Ko se želiš naučiti tujega jezika, pokličeš, se prijaviš na tečaj, plačaš in greš.

Jaaa, za vse stvari vedno najdemo rešitev in vedno se najdejo finance še za kaj. Ko pa gre za nas in našo srečo se vse ustavi. Takrat je konec. Se nehamo pogovarjat. Tisti, ki pa morda pomislijo na možnost, da bi obiskali nekoga, poiskali pomoč, pridejo do zaključka, da je to drago. Konec zgodbe. In se sploh več ne govori naprej o stvari. Kaj ti zadeva lahko da za nadaljnje življenje ne igra vloge, kaj se lahko izboljša, neeeee, če je tok denarja ne, ni varjante. Če ni zastonj je preveč.

Ugotavljaš, da ob določenih situacijah v življenju, občutiš nekaj “čudnega”, kar sploh ne sodi tja. Ne sodi tja, v tisto situacijo, kjer trenutno si. Lahko so to občutki, ki so povsem neprimerni v tistem trenutku. Ampak občutki so še kar tukaj in ne ponehajo. Ne veš od kod so, ne zakaj so. So tukaj del tebe in ti grenijo življenje, odnose. Občutek imaš, kot da si podoživljal neko staro situacijo. Morda situacijo iz otroštva. V odnosu z mamo, očetom…

In po možnosti, se ti občutki ponavljajo vedno v odnosu z eno in isto osebo. Vedno naprimer s partnerjem. Partnerico. Ali pa vedno z isto sodelavko. Kako tukaj rešujemo stvari? Kaj naredimo? Nič!!!!!!!!

Svet se ustavi. Tukaj se ne gre za to, da ljudje niso pripravljeni plačati za pomoč, v takih situacijah ljudje sploh ne iščejo rešitve. Kot sem prej omenila, da si sposodijo za nov stroj, ali vzamejo kredit.

Neeeeee. Tukaj ljudje sploh ne pridejo do “stopnice” iskanje opcij, iskanje rešitev ob problemu, ki ga imajo.

Ne iščejo rešitev. Ne poglabljajo se v situacije. Tako pač je, gremo dalje. Potlačiš stvari, svoje občutke vase. In gremo naprej.

Ne, samo da smo svetlobna leta od odločitve za psihoterapijo, slovenci smo nasplošno svetlobna leta od iskanja rešitev zase. Za svoje boljše življenje.

Nisem zraven! Sem stopila ven iz tega kroga jamranja in stokanja kako je vse drago in kako se nič ne da in kakšni revčki in boščki smo.

Najhujše pa je, da so razlogi vedno v nas samih. V sebi nosimo vse. Vse odgovorove na to, zakaj danes počnemo stvari, ki jih v življenju počnemo. In odgovore na to, zakaj se tako počutimo.

Tistim, ki jim je okej, da živijo nek povprečen “lajf”, in delajo samo za to, da lahko plačajo položnice in si kupijo nekaj za pod zob. Razumem. To je stvar in odločitev vsakega posameznika. Vsak skrbi zase in za svoje življenje.

Ampak jaz sama zase dobro vem, da želim nekaj več. Nič še nisem dosegla. Nič. No dejmo rečt praktično nič. Nekaj malega pa vseeno sem.

Kot prvo sem dosegla življenjsko spremembo, ki me je pripeljala do točke, do razmišljanja danes, kot drugo pa peljem svojo pot. Sem na začetku, ampak z ogromno želje in volje da poletim.

In to možnost ima vsak. Prav vsak.

Neštetokrat sem dobila vprašanje, h kateri psihoterapevtki hodim, in koliko za njene terapije plačujem. Veliko! Za mene ni veliko. Kot sem že v svojem videu povedala. Je ni vrednosti, s katero bi lahko opredelila, koliko so njene ure vredne. Njen proces. Njeno znanje. Ni vrednosti.

Zadnjič je dobro rekla. Mojca.  Rešujem življenja. Jaaa, res jih rešuje.

Vsi živimo. Ampak samo živimo. Smo tukaj, “nekaj” na tem planetu. Meni je bolj pomembno vprašanje kako, živimo.

Ko pišem, in se poglabljam v te stvari, se še dodatno zavem, v kakšni družbi živim. Kaj so vodila naše družbe, in kako za časom smo.

 

Poskrbela bom zase. Svet je OGROMEN!!!

 

Mojca, največja kraljica si! Saj vem da to itak veš, ampak še vseeno moram to dodat!

 

do naslednjič,

Sandra

 

 

 

 

Write a Reply or Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja